Delili smo palačinke :)

Za mano je zelo dober teden. Prehoditi mi je uspelo 260 kilometrov. Kot kaže sta mi dva dneva počitka v Saratogi in Riversidu dobro dela. V prvem delu tedna sem moral več časa posvetiti organizaciji kar se tiče hrane in vode, glede na to, da sta bili v razmaku 170 km le dve trgovini oziroma dva mesta, kjer je bil možen nakup. V četrtek dopoldne se prispel v Hot Solphur Springs, kjer sem v tamkajšnji knjižnici želel preživeti popoldne, saj je vremenska napoved kazala na dež. Na žalost nisem imel sreče, saj je ravno ob četrtkih zaprta. Kljub temu, da so nebo prekrivali temni oblaki, sem se popolde odpravil naprej. Po dobri uri hoje je začelo deževati. Kljub dežni opremi sem bil kmalu ves moker, zato mi ni preostalo drugega, kot pa da pot nadaljujem proti naslednjemu mestu, ki je bilo oddaljeno še dobrih 20 km. Tik preden se je stemnilo sem ves premočen prispel v Kremmling, točneje v mestni park, kjer sem najprej izobesil vse mokre cunje v upanju, da se bodo posušile do naslednjega dne. Predvsem obutev je tista, ki je najbolj pomembna, obenem pa potrebuje največ časa, da se posuši. Dež me je tako zdelal, da me je še lakota minila, zato sem legel brez večerje in poskusil zaspati, ampak sta moj spanec motila dva tipa, ki sta se glasno prepirala pred bližnjim barom. Glede na to, da je bila že pozna ura predvidevam, da verjetno nista bila trezna. K sreči sta kmalu sedla v vsak v svoj poltovornjak in se odpeljala, tako da sem lahko v miru zaspal. Petkovo jutro ni bilo nič kaj optimistično kar se tiče vremena, ampak  glede na to, da sem na poti že skoraj tri mesece in v vsem tem času mislim da sem imel 10 deževnih dni, se ne smem pritoževat. Ljudje smo čudna bitja, ko je vroče si želimo dežja, ko pa dežuje nam pa spet ne paše! 😉
V glavnem ob 10-ih sem se odločil, da vseeno krenem na pot, saj me je od najvišje točke mojega podviga ločevalo le 100 km in seveda sem si zelel čimprej doseči to prelomnico. Kot da dež ne bi bil dovolj, pa se je še cestišče tako zožalo, da prostora, ki je ponavadi namenjen kolesarjem in pešcem sploh ni bilo, zato sem moral za hojo uporabiti pas, ki je namenjen avtomobilom! Kaj kmalu sem ugotovil, da to ni najbolj pametna rešitev, saj je bila vidljivost v dežju zelo slaba, pa tudi avtomobili, ki so mi prihajali nasproti ponavadi niso niti zmanjšali hitrosti, čeprav sem poskrbel, da sem bil opazen, saj sem nosil odsevni jopič. Ne glede na močno željo po premagovanju kilometrov, sem se odločil, da zaključim s hojo že okoli tretje ure, saj je moja varnost oziroma življenje še vedno na prvem mestu in nima smisla izzivati nesrečo …

Zjutraj nisem niti pomislil, da se bo moj dan zaključil na tako lep nacin – s hojo sem nadaljeval do Silverthorna, kjer sem se ustavil in se odpravil v outlet trgovino, kjer sem za ugodno ceno našel nove tekaške copate, saj je tudi drugi par že bolj kot ne pri koncu. 🙂 Odpravil sem se naprej do Frisca, kjer sem moral najti “prenočišče” za Willa, kajti odločil sem se, da se naslednji dan odpravim v Denver in poskusim srečo glede podaljšanja vize v tamkajšnji pisarni za imigracijske zadeve. Med tem, ko sem sedel pred Starbucksom in brskal po spletu, je prišla skupina prijateljev in začel se je pogovor. Ponudili so mi prenočišče, tuš, hrano, zatočišče za Willa med tem časom, ko me ne bo, najboljši del pa je to, da so me povabili, da se jim zvečer pridružim pri deljenju brezplačnih palačink v bližnjem mestu Breckenridge. Resnično sem užival v njihovi družbi, obenem pa na ulici spoznal še kar nekaj zanimivih ljudi. Dan se je zaključil nekje ob štirih zjutraj, tako da je bilo bore malo spanja, glede na to, da sem moral že ob osmih zjutraj na avtobus za Denver, ampak mi ni žal niti minute tistega dne!

20160805_130722

Sam, Lacey, Sara, Casey, Erica in Alex 🙂
Palacinke smo pekli, kar v prtljazniku avtomobila 🙂
Views All Time
1949
Views Today
1

mr.oliwer@gmail.com
SI56 0510 0703 5896 137

Sorodne objave

Vnesite iskalni pojem zgoraj in pritisnite ENTER za iskanje. Pritisnite ESC za preklic.

Nazaj na vrh