Puyuhuapi – El Bolson 430km

Pozdravljeni, kar nekaj časa je že minilo od mojega zadnjega javljanja, tako da se moram opravičit za svoj izostanek. Za to je več razlogov, največkrat je problem v slabi internetni povezavi in vse kar je mogoče je, da naredim kakšno objavo na socialnih omrežjih. Prizna pa, da se je že tudi zgodilo, da mi je po napornem in dolgem dnevu hoje enostavno zmanjkalo energije in volje, da bi karkoli zapisal. Si bom pa vzel pravici in v tejle objavi napisal malo več, tako da boste vseeno izvedeli najbolj pomembne stvari, ki so se mi zgodilo v vsem tem času.

Kot že rečeno sem po nekaj nekaj dneh hoje v katastrofalnem dežju prispel v Puyuhuapi, kjer sem si vzel en dan pavze, saj sem moral posušiti vse stvari. Tik preden sem se po dnevu premora odpravil naprej na pot, pa se me v kampu presenetili trije slovenci na motorjih, ki so bili na poti v Ushuai-o. 

“Banda” iz Slovenije

Po kratkem klepetu so me založili še z nekaj domače hrane in pa z zdravilom za izboljšanje prebave, ( beri borovničke 🙂) Sledilo je nekaj sončnih dni, tudi na cesti je bilo dokaj malo prometa, kar sem zelo dobro izkoristil. Uspevali so mi dobri dnevi, ko sem uspel narediti tudi do 50km.

Na poti proti severu pa sem srečal še dva slovenca, ki oa sta z motorjem namenjena na Aljasko in sicer Sašo in Renata iz Radovljice. Prav vesel sem, ko srečam ljudi iz Slovenije in z njimi malo spregovorim v domačem jeziku. 😊

Po približno 900km hoje po znameniti Čilenski cesti Carretera Austral se je zame hoja po tej poti zaključila. Ta cesta se sicer še nadaljuje proti severu in sicer za dodatnih 360km,kjer se zaključi v mestu Puerto Montt, ampak se zopet odpravljam čez mejo nazaj v Argentino, od koder me bo pot vodila pot naprej proti severu države, nekje do mesta Salta. Hja, tale Carretera mi je res postregla z vsem. Bil sem deležen močnih nalivov, cest v zelo slabem stanju, kar nekaj vzponov, ampak še vseeno je bil ves trud poplačan z izjemnimi razgledi.




Po dobrih 70-ih km hoje izven Carretere Austral, sem zopet prispel v Argentino, če se ne motim je to že moje tretje prečkanje iz Čila nazaj v Argetnino. 🙈 Kaj hitro sem se zavedel, da sem zopet v Argentini, za to so poskrbele izredno slabe ceste že na mejnem prehodu. Preden sem pričel z hojo po Južni Ameriki, sem bil mnenja, da obstaja samo ene vrste makdam, ampak tukaj sem spoznal, da temu ni tako. Ceste, ki so v Argentini in so makadamske so definitvno v veliko slabšem stanju kot pa pri sosedih. Hoja po makadamskih cesta je zame zelo utrujajoča in porabim za isto število prehojenih kilometrov bistveno več časa. Zaradi nenehnih vibracij vozička, pa se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem imel občutek, kot da mi ramenske mišice gorijo, k sreči še nisem imel nobenega vnetja.

Cesta v katastrofalnem stanju.



Ne samo na cestah, tudi v podnebju se je poznala razlika. V zadnjih dneh so temperature narastle preko 30 stopinj, ampak o tem v enem izmed prihodnjih blogov. Pot me je vodila do naslednjega večjega mesta z imenom Esquel, kjer sem se po slabih 14-ih dneh zopet srečal z popotniki iz Slovenije, ki sem jih spoznal v Puyuhuapi. Fantje so se po dobrih 10-ih dneh že vračali iz Ushuai-e. Za razdaljo, ki sem jo jaz prehodil v slabih štirih mesecih so oni porabili le nekaj dni, kje je zdaj tu pravica. 😜 Skupaj smo preživeli večer, Matevz, Jure in Tomaž pa so mi priskrbeli tudi brezplačno spanje, tako da sem po dolgem času spet spal v postelji. 😉

Ponovno se srečamo. 😊

V naslednjih dneh se ni dogalo nič posebnega. Kdaj pa kdaj se je našel kakšen domačin, ki me je presenetil z hladno vodo in kakšnim priboljškom. 

Zopet je bil čas za en dan počitka, glede na to nisem časovno omejen, si lahko brez slabe vesti privoščim vsake toliko kakšen dan brez hoje. 🙂 Preden sem se odpravil na pot sem si zadal, da prispem na cilj, torej na sever Aljaske po treh letih, nekje ob koncu septmebra 2021, to je torej nekje 9000km letno, kar je defintivno izvedljivo. V glavnem, dan počitka sem izkoristil za obisk frizerja, ker sem ga že bil definitvno potreben, ampak imam občutek, da me je gospa frizerka prinesla malo okoli, saj sem plačal za striženje 500 pesotov, kar je nekje 12 evrov, kar se mi zdi malo preveč. Ampak v bistvu sem si sam kriv, ker nisem prej vprašal za ceno, glede na to kako dolgo sem že na poti, bi se lahko to že naučil.🙂 Je pa res, da sem bil zelo zadovoljen s svojim novim izgledom. 😂

Novi Oli Walker 😜

Po dobrih 2000 kilometrih pa je tudi prvi par obutve zaključil svojo pohodniško kariero in vlede na to, da sem bil v enem izmed večjih mest, je bila to super priložnost za nakup nove obutve. Zahvaljujoč Ortopedski kliniki OIM iz Maribora sem si lahko privoščil nakup zelo kvalitetne obutve in sicer Salomon Speedcross 4. Ti copati so mi poznani že od prej in sem dejansko nadušen nad njihovo kvaliteto in funkcionalnostjo ( Salomon mi ni plačal, za promocijo, samo v vednost. 😁)

Čas je za zamenjavo.
Views All Time
338
Views Today
1

mr.oliwer@gmail.com
SI56 0510 0703 5896 137

Sorodne objave

Vnesite iskalni pojem zgoraj in pritisnite ENTER za iskanje. Pritisnite ESC za preklic.

Nazaj na vrh