Kar naenkrat sem zaslišal: Good Morning, is someone awake already? Bila sta Bob in njegova žena, ki sta mi prinesla zajtrk,…topli sendvič na debelo obložen z slanino in toplenim sirom, za nameček pa se vroč čaj,.. A bi si lahko sploh še želel kaj več?!
Ko sta me opazovala s kakšno vnemo sem se ga lotil, sta verjetno mislila, ta človek že ni jedel teden dni 🙂 Ko sem se najedel, sem odšel preverit kaj se je zgodilo z zračnico preko noči,..na žalost je bila prazna,..Na hitro sem jo USPEŠNO zamenjal, še malo pokramljal potem pa je bilo treba na pot preden se dvigne temperatura. Z majhnim strahospoštovanjem sem se začel vpenjat in po dobrih štirih urah sem prispel na vrh, sploh ni bilo tako hudo kot so mi opisovali predhodniki, ki so že prekolesarili ta klanec :)Ampak vseeno sem bil ponosen nase, saj je to bil eden izmed najbolj strmih vzponov na celotni poti. Poln zadovoljstva sem se spustil do Grangeville-a, kjer sem se preostanek dneva nastavljal sončnim žarkom v mestnem parku:)
